4 research outputs found
La concavitĂ in generale e le grotte in particolare nelle denominazioni popolari, con speciale riguardo per i dialetti del Friuli, del Carso e di regioni contermini
Lâautore attraverso la sua esperienza, maturata nella ricerca
delle tradizioni popolari del nostro Friuli, esegue una
approfondita ricerca linguistica delle tradizioni legate alle
grotte presenti nel territorio friulano. In particolare egli si
sofferma e ne dĂ particolare rilievo a quelle di tradizioni
legate alla lingua ladina.The author, through his experience in the research of
folklore traditions in Friuli, recounts an in-depth linguistic
study of the traditions associated with caves in the Friuli
area. In particular, he emphasises and focuses on the traditions
related to the Ladin language
Nekaj primerov paronomazije med slovenĹĄÄino in furlanĹĄÄino v furlanskih toponimih
The author discusses 11 examples of paronomasia from the historical region of Friuli, primarily its most interesting eastern part. More than a millennium of contact between the Slovene and Romance (i.e., Friulian) dialects in this region has resulted in processes that include borrowing, loan translations, and paraâetymology. These must be studied on a caseâtoâcase basis and from one area to another because each area has its own history that can provide an explanation of individual linguistic phenomena.Avtor obravnava 11 primerov paronomazije s historiÄnega obmoÄja Furlanije, zlasti z njenega najbolj zanimivega vzhodnega dela. Tu je veÄ kot tisoÄletni stik med slovenskimi in romanskimi (furlanskimi) nareÄji sproĹžil prevzeme, kalkiranja, paretimologijo (in druge procese), ki jih je potrebno prouÄevati od primera do primera, od obmoÄja do obmoÄja, saj ima vsako obmoÄje svojo zgodovino, ki omogoÄa razloĹžiti posamezne jezikovne pojave
Pieris in Begliano : srednjeveĹĄki naselji ob spodnji soÄi z nejasno identiteto
The author has studied in depth, starting from the 90s, the place names and the ancient anthroponymy of the Monfalcone area (the old Ultraisoncium âbeyond the Isonzo riverâ). After the publication of the second edition of his monograph, the research continued and confirmed the initial results. In practice this South-eastern corner of Friuli came back at least until the end of teh 15th century to Slavia Submersa, with a majority of the inhabitants Slovene speaking and a minority speaking a Romansh language that ranged morphologically between the central Friulian and the old Romansh dialect of Trieste. The article presents some new data on the three neighbouring countries of the old ferry (zopum) Pieris on the Isontium river; and a discussion of the etymologies of the toponym Begliano (assigned permanently to the Slavic layer) and the Friulian term çop/zòpul âpirogueâ (Slovene dialect Äupa), giving more emphasis here for Romance origin.Lâautore ha studiato a fondo, a cominciare dagli anni â90, la toponomastica e lâantica antroponimia del Territorio di Monfalcone. Dopo la pubblicazione della II edizione dellâopera (P 2010) le ricerche sono continuate e hanno sempre confermato quei primi risultati. In pratica questo angolo sud-orientale del Friuli rientrò almeno fino a tutto il sec. XV nella Slavia submersa, con una maggioranza di abitanti slavofoni ed una minoranza parlante un dialetto friulano che si situava morfologicamente fra quello centrale e le antiche e scomparse parlate friulaneggianti di Trieste e Muggia. Nellâarticolo si ripresentano brevemente molti nomi di persone e di luoghi di Pieris e Begliano (oggi Comune di S. Canzian dâIsonzo), con alcuni nuovi dati emersi ultimamente: per esempio sullâattuale localitĂ Isola Morosini (nel sec. XV Otoch) che apparteneva in etĂ medievale allâAbbazia benedettina di Moggio. Viene rivista anche lâetimologia del nome della localitĂ di Begliano, lasciata in sospeso nei lavori precedenti fra lâopzione predialistica romana (*Bellius) e quella paleoslava (*Beljan o *Beljani); assegnando questo toponimo allo strato linguistico slavo. Bisogna distinguere però questo strato sloveno medievale da uno successivo, rappresentato essenzialmente da nomi e soprannomi di persone immigrate nel Monfalconese fra la fine del sec. XV e il sec. XVII. Gente di origine balcanica (sclabonus sive bisiacus) che fuggiva dalle invasioni turche ed entrava in un angolo di Friuli soggetto a Venezia. I tre villaggi erano vicini allâantico traghetto (zopum) di Pieris sul fiume Isonzo e la parte finale dellâarticolo è dedicata alla discussione sullâetimo del termine friulano çòp/zòpul âpirogaâ (slov. dial. Äupa), su cui era intervenuto uno scrittore di Trieste proponendo unâorigine slovena. Lâautore dellâarticolo mostra invece come non si possa facilmente disgiungere il termine çop/zop da tutta una trafila di voci, ben attestate nellâarea romanza del nord-est italiano (compresa la lingua dalmatica oggi estinta). Voci che sembrano tutte gravitare attorno al semantema âceppo, legno scavatoâ e che potrebbero in ultima analisi essere di lontana origine prelatina.Od 90. let prejĹĄnjega stoletja dalje se avtor poglobljeno ukvarja s krajevnimi imeni in s starimi antroponimi obmoÄja okoli TrĹžiÄa (Monfalcone), znanega tudi kot Ultraisoncium âobmoÄje onkraj reke SoÄeâ. Po objavi druge izdaje monografske predstavitve tematike so se raziskave nadaljevale in veÄkrat potrdile zaÄetne rezultate. Ta jugovzhodni del Furlanije je bil dejansko vsaj do konca 15. stoletja ponovno vkljuÄen v ozemlje, znano kot Slavia Submersa (nekdanje slovansko ozemlje), kjer je veÄina prebivalcev govorila slovensko, manjĹĄina pa alpsko romansko nareÄje, ki je bilo v oblikoslovnem pogledu med osrednjo furlanĹĄÄino in alpskim romanskim nareÄjem v Trstu in Miljah. V Älanku avtor na kratko ponovno razpravlja o ĹĄtevilnih osebnih in krajevnih imenih, ki jih nademo v Pierisu in Beglianu (danes v obÄini Ĺ kocjan ob SoÄi) in navaja nekaj nedavno odkritih podatkov, npr. v zvezi s krajem Isola Morosini (v 15. stoletju Otoch), ki je v srednjem veku spadal pod benediktinsko opatijo v MoĹžacu. Avtor prikazuje nekaj novih podatkov o treh sosednjih vaseh ob reÄnem prehodu (zopum) v Pierisu na reki SoÄi in razpravlja o etimologiji toponima Begliano, ki mu pripisuje slovanski izvor, in furlanskega izraza çop/zòpul 'Äupa', ki pa naj bi izhajal iz romanske osnove. Ponovno pretresa tudi etimologijo imena kraja Begliano, ki je v doslejĹĄnjih raziskavah ostala nedoreÄena, kot mogoÄi pa sta se ponujali dve razlagi: po prvi naj bi ime izhajalo iz romanskega osebnega imena (*Bellius), po drugi pa iz staroslovanskega (*Beljan ali *Beljani). Po avtorjevem mnenju je izvor imena treba iskati v slovanski jezikovni plasti. To slovensko srednjeveĹĄko plast pa je treba razloÄevati od mlajĹĄe plasti, ki jo predstavljajo predvsem imena in vzdevki oseb, priseljenih na trĹžiĹĄko obmoÄje med koncem 15. stoletja in 17. stoletjem. Gre za ljudi balkanskega izvora (sclabonus sive bisiacus), ki so beĹžali pred Turki in se naselili v koĹĄÄku Furlanije, ki je bil pod beneĹĄko oblastjo. Omenjene tri vasi so bile blizu reÄnega prehoda (zopum) v Pierisu na reki SoÄi in zadnji del prispevka se ukvarja z izvorom furlanskega izraza çòp/zòpul, glede katerega je neki trĹžaĹĄki avtor predlagal, da je slovenskega izvora. Iz priÄujoÄega Älanka pa je razvidno, da ni mogoÄe zlahka loÄevati med izrazom çop/zop in vrsto drugih besed, ki so dobro izpriÄane na romanskem obmoÄju italijanskega severovzhoda pa tudi v danes izumrlem dalmatskem jeziku. Vse te besede so povezane s pomensko osnovo âdrevak, izdolben kos lesaâ in bi lahko bile daljnega predlatinskega izvora.