4 research outputs found

    La concavitĂ  in generale e le grotte in particolare nelle denominazioni popolari, con speciale riguardo per i dialetti del Friuli, del Carso e di regioni contermini

    Get PDF
    L’autore attraverso la sua esperienza, maturata nella ricerca delle tradizioni popolari del nostro Friuli, esegue una approfondita ricerca linguistica delle tradizioni legate alle grotte presenti nel territorio friulano. In particolare egli si sofferma e ne dà particolare rilievo a quelle di tradizioni legate alla lingua ladina.The author, through his experience in the research of folklore traditions in Friuli, recounts an in-depth linguistic study of the traditions associated with caves in the Friuli area. In particular, he emphasises and focuses on the traditions related to the Ladin language

    Nekaj primerov paronomazije med slovenščino in furlanščino v furlanskih toponimih

    No full text
    The author discusses 11 examples of paronomasia from the historical region of Friuli, primarily its most interesting eastern part. More than a millennium of contact between the Slovene and Romance (i.e., Friulian) dialects in this region has resulted in processes that include borrowing, loan translations, and para‑etymology. These must be studied on a case‑to‑case basis and from one area to another because each area has its own history that can provide an explanation of individual linguistic phenomena.Avtor obravnava 11 primerov paronomazije s historičnega območja Furlanije, zlasti z njenega najbolj zanimivega vzhodnega dela. Tu je več kot tisočletni stik med slovenskimi in romanskimi (furlanskimi) narečji sprožil prevzeme, kalkiranja, paretimologijo (in druge procese), ki jih je potrebno proučevati od primera do primera, od območja do območja, saj ima vsako območje svojo zgodovino, ki omogoča razložiti posamezne jezikovne pojave

    Annotazioni per una nuova proposta etimologica sul nome di Aquileia

    Get PDF

    Pieris in Begliano : srednjeveški naselji ob spodnji soči z nejasno identiteto

    Get PDF
    The author has studied in depth, starting from the 90s, the place names and the ancient anthroponymy of the Monfalcone area (the old Ultraisoncium ‘beyond the Isonzo river’). After the publication of the second edition of his monograph, the research continued and confirmed the initial results. In practice this South-eastern corner of Friuli came back at least until the end of teh 15th century to Slavia Submersa, with a majority of the inhabitants Slovene speaking and a minority speaking a Romansh language that ranged morphologically between the central Friulian and the old Romansh dialect of Trieste. The article presents some new data on the three neighbouring countries of the old ferry (zopum) Pieris on the Isontium river; and a discussion of the etymologies of the toponym Begliano (assigned permanently to the Slavic layer) and the Friulian term çop/zòpul ‘pirogue’ (Slovene dialect čupa), giving more emphasis here for Romance origin.L’autore ha studiato a fondo, a cominciare dagli anni ’90, la toponomastica e l’antica antroponimia del Territorio di Monfalcone. Dopo la pubblicazione della II edizione dell’opera (P 2010) le ricerche sono continuate e hanno sempre confermato quei primi risultati. In pratica questo angolo sud-orientale del Friuli rientrò almeno fino a tutto il sec. XV nella Slavia submersa, con una maggioranza di abitanti slavofoni ed una minoranza parlante un dialetto friulano che si situava morfologicamente fra quello centrale e le antiche e scomparse parlate friulaneggianti di Trieste e Muggia. Nell’articolo si ripresentano brevemente molti nomi di persone e di luoghi di Pieris e Begliano (oggi Comune di S. Canzian d’Isonzo), con alcuni nuovi dati emersi ultimamente: per esempio sull’attuale località Isola Morosini (nel sec. XV Otoch) che apparteneva in età medievale all’Abbazia benedettina di Moggio. Viene rivista anche l’etimologia del nome della località di Begliano, lasciata in sospeso nei lavori precedenti fra l’opzione predialistica romana (*Bellius) e quella paleoslava (*Beljan o *Beljani); assegnando questo toponimo allo strato linguistico slavo. Bisogna distinguere però questo strato sloveno medievale da uno successivo, rappresentato essenzialmente da nomi e soprannomi di persone immigrate nel Monfalconese fra la fine del sec. XV e il sec. XVII. Gente di origine balcanica (sclabonus sive bisiacus) che fuggiva dalle invasioni turche ed entrava in un angolo di Friuli soggetto a Venezia. I tre villaggi erano vicini all’antico traghetto (zopum) di Pieris sul fiume Isonzo e la parte finale dell’articolo è dedicata alla discussione sull’etimo del termine friulano çòp/zòpul ‘piroga’ (slov. dial. čupa), su cui era intervenuto uno scrittore di Trieste proponendo un’origine slovena. L’autore dell’articolo mostra invece come non si possa facilmente disgiungere il termine çop/zop da tutta una trafila di voci, ben attestate nell’area romanza del nord-est italiano (compresa la lingua dalmatica oggi estinta). Voci che sembrano tutte gravitare attorno al semantema “ceppo, legno scavato” e che potrebbero in ultima analisi essere di lontana origine prelatina.Od 90. let prejšnjega stoletja dalje se avtor poglobljeno ukvarja s krajevnimi imeni in s starimi antroponimi območja okoli Tržiča (Monfalcone), znanega tudi kot Ultraisoncium ‘območje onkraj reke Soče’. Po objavi druge izdaje monografske predstavitve tematike so se raziskave nadaljevale in večkrat potrdile začetne rezultate. Ta jugovzhodni del Furlanije je bil dejansko vsaj do konca 15. stoletja ponovno vključen v ozemlje, znano kot Slavia Submersa (nekdanje slovansko ozemlje), kjer je večina prebivalcev govorila slovensko, manjšina pa alpsko romansko narečje, ki je bilo v oblikoslovnem pogledu med osrednjo furlanščino in alpskim romanskim narečjem v Trstu in Miljah. V članku avtor na kratko ponovno razpravlja o številnih osebnih in krajevnih imenih, ki jih nademo v Pierisu in Beglianu (danes v občini Škocjan ob Soči) in navaja nekaj nedavno odkritih podatkov, npr. v zvezi s krajem Isola Morosini (v 15. stoletju Otoch), ki je v srednjem veku spadal pod benediktinsko opatijo v Možacu. Avtor prikazuje nekaj novih podatkov o treh sosednjih vaseh ob rečnem prehodu (zopum) v Pierisu na reki Soči in razpravlja o etimologiji toponima Begliano, ki mu pripisuje slovanski izvor, in furlanskega izraza çop/zòpul 'čupa', ki pa naj bi izhajal iz romanske osnove. Ponovno pretresa tudi etimologijo imena kraja Begliano, ki je v doslejšnjih raziskavah ostala nedorečena, kot mogoči pa sta se ponujali dve razlagi: po prvi naj bi ime izhajalo iz romanskega osebnega imena (*Bellius), po drugi pa iz staroslovanskega (*Beljan ali *Beljani). Po avtorjevem mnenju je izvor imena treba iskati v slovanski jezikovni plasti. To slovensko srednjeveško plast pa je treba razločevati od mlajše plasti, ki jo predstavljajo predvsem imena in vzdevki oseb, priseljenih na tržiško območje med koncem 15. stoletja in 17. stoletjem. Gre za ljudi balkanskega izvora (sclabonus sive bisiacus), ki so bežali pred Turki in se naselili v koščku Furlanije, ki je bil pod beneško oblastjo. Omenjene tri vasi so bile blizu rečnega prehoda (zopum) v Pierisu na reki Soči in zadnji del prispevka se ukvarja z izvorom furlanskega izraza çòp/zòpul, glede katerega je neki tržaški avtor predlagal, da je slovenskega izvora. Iz pričujočega članka pa je razvidno, da ni mogoče zlahka ločevati med izrazom çop/zop in vrsto drugih besed, ki so dobro izpričane na romanskem območju italijanskega severovzhoda pa tudi v danes izumrlem dalmatskem jeziku. Vse te besede so povezane s pomensko osnovo ‘drevak, izdolben kos lesa’ in bi lahko bile daljnega predlatinskega izvora.
    corecore